4) Paul PARIN/Helmut STOCKHAMMER:

Koroško manjšinsko vprašanjev luči ugotovitev švicarskega znanstvenika

 

V poletnem semestru 1980 je na celovški univerzi predavanje dr. Paul Parin iz Švice, ki je govoril o svojih izkušnjah pri uporabi pogovorne tehnike, razvite iz psihoanalize, v etnoloških raziskavah. Na predavanje sta ga povabila inštitut za filozofijo na celovški univerzi in avstrijska družba za skupinsko (Österreichische Gesellschaft für Gruppendynamik und Gruppenpädagogik ‑ ÖGGG).

      Dr. Parin je psihoanalitik v Zürichu v Švici. Skupaj s svojo ženo Goldy Parin‑Matthey in dr. Fritzem Morgenthalerjem je eden izmed izmed osnovalcev tako imenovane etnopsihoanalize. Objavil je nad 50 znanstvcnih publikacij. Leta 1980 je izšla pri založbi Kindler njegova bolj ali manj avtobiografska knjiga "untrügliche Zeichen von Verä nderung. Kindheit in Slowenien". Velik del svoje mladosti je dr. Parin namreč preživel v Sloveniji. Kot veleposestniški sin je doživljal in skušal razumeti razne družbene procese, ki jih opisuje v omenjeni knjigi. V vojnem času se je s svojo ženo vrnil iz Švice v Jugoslvijo, kjer je kot zdravnik deloval pri partizanih. Po vojni pa je z večjo ekipo švicarskih zdravnikov pomagal pri postavitvi neke bolnišnice v Jugoslaviji in si je ob tej priložnosti ogledal tudi kraje svoje mladosti v Sloveniji.

            Ko je bil leta 1980 na Koroškem, ga je spremljala tudi njegova žena. Med drugim sta si tedaj ogledala video‑dokumentacijo "Vam, ki ostanete živi", ki govori o Sclah med nacistično dobo. Sodelovala sta pri diskusiji z učtelji o tej dokumentaciji, obiskala pa sta med drugimi tudi družino Karla Prušnika‑Gašperja.

            Med njegovim bivanjem na Koroškem se je z dr. Parinom pogovarjal mag. Dr. Helmut Stockhammer, ki nam je svoje zapiske prepustil za objavo v Koroškem koledarju.

 

            Vprašanje: Če gledate nazaj na zadnja dva dneva, kakšne vtise Imate o tej pokrajini in o njenih problemih?

 

            Parin: Vnaprej bi rad povedal, da nisva prišla popolnoma nepripravljena tukaj sem. Od svojih prijateljev sva dobila literaturo. Tako sem si ustvaril že določen zgodovinski pregled o zatiranju jezika in kulture tukajšnih Slovencev in o sredstvih gospodarskega in političnega zatiranja manjšine. Drugič:  šele zdaj nama je postalo jasno – čeprav ne prihajava s kakega drugega kontinenta – kakšna posebna politična in kulturna situacija vlada na Koroškem. Tu še vedno, in to deloma uspešno, šovinistično nastrojena politična struktura obravnava znato slovensko manjšino kot nek nižji razred, kot helotsko manjšino. Na naju je napravilo velik vtis spoznanje, da se takšno ravnanje po drugi svetovni vojni v srednji Evropi še ni končalo. To posebno zato, ker Švica tega problema v tem smislu – namreč zatiranja drugojezičnih manjšin zaradi njihove narodne pripadnosti – ne pozna. Razen tega sva videla, da obstoje skupine Slovencev in tudi skupina neslovenskih znanstvenikov na univerzi, ki skušajo po različnih poteh dvigati samozavest zatirane manjšine. Posebno važno je olajšati manjšini povezavo z njeno zgodovino in kulturo na področju šolstva in izobraževanja odraslih, kot tudi pri vzgoji otrok v družini. Politično izobraževanje odraslih namreč ahko z razližnimi sredstvi prispeva k temu, da se pripavi podlaga za uporabo slovenskega jezika tudi na državljanskem področju.

            Posebno močno naju je prizadel film o dogodkih v Selah. Videlo se je, kakšno zatiranje je doživljalo slovensko prebivalstvo v akutnem štadiju fašizma in kako se je proti temu branilo. V diskusiji z učitelji, ki je sledila, sva dobila vpogled v težave, na katere naletijo najosnovnejše pravice do človeškega dostojanstva, do državljansko enakopravnega življenja. Predsoki so zakoreninjeni zelo globoko. Že desetletja jih gojijo, tako da se zdi, da je vse prebivalstvo pod vplivom nemškonacionalne indoktrinacije.

            Mnogi učitelji so v diskusiji poročali o velikih težavah pri obravnavanju določenih obdobij koroške zgodovine, predvsem dobe nacizma in zgodovine partizanskega boja proti Hitlerjevemu fašizmu. Nadalje sva čula z določenim začudenjem, da se celo visoki uradni zastopniki v pogovorih z obiskovalci iz inozemstva drznejo govoriti o slovenskem jeziku tako, kot da to ne bi bil @loveka vreden jezik – v nasprotju z angleščino in francoščino, ki sta našli priznanje kot jezika, ki ju je vredno govoriti.

            Najin obisk je bil v toliko pretresljiva lekcija, v kolikor sva – tudi kot etnopsihologa – videla, kako skromna so pravzaprav naša sredstva za odstranjevanje takšnih predsodkov, četudi psihoanaliza kot posamična terapija k temu vsekakor lahko prispeva svoj delež. Posebno važno je priznanje osnovnega dejstva, da bi morali imeti slovenski koroški deželani na vseh področjih javnega življenja enako pravico do uporabe svojega jezika. Zdi se mi, da se je skupina znanstvenikow in novinarjev tega problema tu lotila v zelo ustrezajoči obliki. To je politična naloga, ki je ogromna in h kateri moremo prispevati kvečjemu s svojimi razmišljanji.

 

            Vprašanje: Kakšen pomen ima po Vašem mnenju pravilno vrednotenje slovenskega odpora proti fašizmu za samozavest manjšine?

 

            Parin: Mislim, da bi bilo izredno važno, da se tako slovenska manjšina kot tudi nemškogovoreča večina v nepopačeni obliki sočita z zgodovinskimi vzroki in posledicami partizanskega boja. Kot sem videl, vsakdo ve zanj. Toda še vedno se o njem misli in propagira v kruti zgodovinsko popačeni obliki, kot da bi bil neke vrste nezakonito dejanje. Če bi se dalo o tem doseči resnično zgodovinsko zavest pri slovenskem in nemškogovorečem prebivalstvu, potem bi to bilo za samozavest posamneznika in za slovenski narod na Koroškem izredno ugodno, kajti brez zgodovine se konec koncev ne more obdržati nobena kultura in s popačeno zgodovino bodo prihodnje generacije komaj v stanju, da postanejo polnovredni državljani. Za polnovrednega državljana smatram pri tem takšnega, ki se ne prilagaja samo pasivno obstoječim gospodarskim in pravnim zakonom, ampak aktivno, na podlagi svoje osebnosti in svoje kulture sodeluje pri oblikovanju in – če je potrebno – pri preobrazbi družbe, v kateri živi. Zdi se mi, da je popačena zgodovinska zavest kriva tudi tega, da mnogi Slovenci podležejo zgodovinsko nastalemu triku, da imenujejo Slovence na Koro*kem "vindi šarje" in ne Slovence. To je jezikovno pravilo, s katerim vladajoči narod skuša obvladanemu narodu odrekati pravico do lastne identitete. Ker je bil čas nacizma najbolj dramatično in najbolj usodno razdobje našega časa, kjer je zatiranje doseglo najostrejše in najbolj nečloveške oblike, je za današnjo generacijo velikanskega pomena, da vidi, da je bil slovenski narod pod najobsežnejšim zatiranjem zmožen začeti boj za svoje pravice. To ima največjo vzgojno vrednost, ne samo za posamezno osebo, ampak za celotno narodnosto skupino. Razen tega to nemškogovorečemu prebivalstvu lahko samo koristi. Obstoji namrečnevarnost, da se mora majhna, obrobna dežela odreči aktivnemu sodelovanju narodnostne skupnosti, ker je le‑ta zatirana psihološko, sociološko, ekonomsko in na državljanski ravni. Kot namrečvemo iz zgodovine, je zatiranje tudi za zatiralce zelo pogubno. Mislim torej, da je korektura zgodovine potom razširjanja resniče zgodovine slovenskega odpora na Koroškem zelo važna in nujna naloga. Nujna zaradi tega, kaj se je tu dogajalo.

 

            Vprašanje: Še eno vprašanje bi rad postavil z ozirom na Vašo stroko. Vi ste zdravnik, psihiater in psihoanalitik. Kaj bi s strani Vaše znanosti rekli k problemu "pospeševanje ali nepospeševanje dvojezičnosti vseh, ki živijo na dvojezičnem ozemlju"? Posebnu koroški Heimatdienst in razni pedagogi, ki so mu blizu, trdijo, da bi pomenil pouk slovenščine za nemškogovoreče otroke omejevanje, ki ga ni mogoče zagovarjati. Kaj Vi lahko s stališča psihologije otroka rečete k temu problemu?

 

            Parin: K temu bi rad povedal marsikaj.Najprej opombo ne iz psihologije otroka, ampak iz sociologije družine in jezika. Popolnoma nesmiselno je trditi, da učenje drugega jezika v otroški in šolski dobi pomeni za otroka omejevanje – posebno če ta jezik govori precejšen del prebivalstva. Omejevanje in obremenitev je učenje jezika samo tedaj, če je bilo znanje tega jezika ožigosano kot nekaj slabega. V resnici pa je tako, da tu doraščajo nemškogovoreči, ki precejšnjegaa dela prebivalstva ne razumejo, če le‑ta govori v svoji materinščini. To je omejevanje, in sicer za oba. Omejevanje je v tem, če se dvojezično prebivalstvo bolj in bolj oropa možnosti razumevanja jezika soseda, s tem, da se npr. otroke oropa te možnosti.

            V Švici imamo mnogo primerov dobro delujoče dvojezičnosti. Obstajajo velika dvojezična področja ob mejah, v kantonu Bern sta npr. zastopana nemški in francoski jezik. Samoumevno se otroci v šolski in predšolski dobi učijo obeh jezikov. Tam bi starši, če bi bila njihovim otrokom vzeta možnost, da govorijo v otroškem vrtcu s francosko govorečimi otroci.

            Kot psiholog moram povedati, da je razvoj otroka v družinskem okolju zelo vpliven sestavni del duševnega razvoja in socializacije. Prav tako tudi otroški vrtec in šola, ko se otrok z drugimi otroci sreča v skupini. Posebno tam je za otrokovo samozavest važno, da lahko materinščino – torej jezik, ki ga je govoril s starši in brati ter sestrami – nediskriminirano uporablja tudi na nadaljnji socialni ravni. Če namrečvstopu v šolo ali v otroški vrtec sledi istočasna izguba prvotnega jezika, povzroči to v vsakem primeru težave in pogosto tudi škodo. V tem oziru je na razpolago žal precej opazovanj iz emigrantskih družin. Če so npr. češki emigranti prišli v Švico in so otroci morali doraščati v otroških vrtcih brez češko govorečih vrtnaric in drugih češkogovorečih otrok, so ti otroci z največjo verjetnostjo utrpeli škodo tako v svojem intelektualnem kot tudi v svojem emocionalnočustvenem razvoju, in sicer škodo v oblikovanju identitete – če pod identiteto razumemo tisti del osebnosti, ki je takorekoč osnova, hrbtenica duš evne strukture, psihološkega aparata. Razen tega bi trdil, da naj tudi starški, ki iz razlogov smotrnosti želijo, da se otrok nauči čim več nemščine, pospešujejo pri otroku slovenščnaprej. Otrok se bo namreč nemščine lažje naučil, če svoje materinščine ne bo oropan. Sicer se ni lažje učiti dveh jezikov kot enega, toda izguba lastnega jezika na socialnem področju šole in otroškega vrtca ovira zmogljivost učenja obeh jezikov. Mislim torej, da bi morali dvojezični otroški vrtec, dvojezično šolo izpeljati celo proti nekdaj izrečeni volji starš ev – seveda v povezavi z osveščanjem staršev. Predvsem je treba staršem dopovedati, da z izrinjanjem drugega jezika otroka nikakor ne razbremenijo, temvečmu nasprotno škodujejo. To stališče se gotovo marsikomu zdi paradoksno, toda to je stališče razvojne psihologije.

 

            Vprašanje: Kako ocenjujete v tem sklopu vlogo žene?

 

            Parin: Naši vtisi govorijo za to, da je bolijša samozavest, s tem boljša psihološka oprema in s tem tudi možnost večje sposobnosti v socialnem uveljavljanju slovenskih družin in njihovih otrok dana samo tedaj, če imajo samo nalogo, da otroke rodijo, jih hranijo in negujejo, temvečso žene tudi prve posredovalke kulture. Za tisto namrečkar imenujemo kulturno‑specifične lastnosti naroda, se kretnice postavijo že v predšolski starosti in vselej pod vodstvom žene. Ker tudi v družini vlada težak psihološki in sociološki položaj, ne zadostuje, da se žena uresničuje v svoji poklicni dejavnosti in socializaciji nagiba k temu, da se prilagodi "hierarhičnim" strukturam družbe, v kateri živi in mora živeti. Žena bi imela možnost, da bi bodočni generaciji posredovala osnovne smernice, pri čemer pa je važno, da se ne umakne v tisto vlogo pomočnice in služabnice. Danes imajo žene v solidarnih dejavnostih, npr. v osvajanju avtonomnih otroških vrtcev, izgled, da svojo kulturno‑posredniško vlogo še bolje uveljavijo, če se ne podvržejo stereotipnim vrednostim predstavam, ki vladajo v družinskem okviru. Imam celo vtis –  dokazati tega ne morem –, da bi šele dolo@ena solidarizacija in emancipacija žensk omogočila slovenski manjšini vzgajati svoje otroke pravilneje, se pravi kulturno‑specifično pravilneje, s tem pa tudi k aktivnejšim članom družbene skupnosti. Če se torej žene združijo in npr. otroke vzgajajo tako, kakor to smatrajo za pravilno kot Slovenci v svojih slovenskih družinah, s tem ne napravijo nekaj samo za javne ustanove – to se pravi da skrbijo npr. za dvojezične vrtce in za nastavitev vrtnaric, ki niso pod vplivom vladajočih predsodkov –, marvečs tem lahko ustvarijo tudi neke vrste zaščitni prostor, v katerem se otroci lahko kulturno‑adekvatno razvijajo. Če pa so žene dejavne samo v svojih dru@inah, avtomatično zgubijo svoj vpliv na otroke, bržko le‑ti doživljajo večji del svojega prostega časa in svojih procesov učenja izven območja žene, ko npr. pridejo v vrtec, na katerega žene nimajo vpliva. Mislim torej, da bi bila emancipacija, solidarizacija in večja aktivnost žensk v javnosti osnovni pogoj za človeka vrednejšo in učinkovito izobrazbo ter vzgojo slovenskega življa na Koroškem.

 

            Vprašanje: V kratkem bo izšlo Vaše prvo literarno delo, ki obravnava tudi Vašomladnost, ki ste jo preživeli v Sloveniji (op.: knjiga je medtem že izšla).

 

            Parin: Sem sin švicarskega veleposestnika in sem doroščal v bližini Celja. Tedaj nisem znal nobene slovenske besede, prav tako kot moji starši. Mislim, da ima moj poznejši politični in socialni angažma proti fašizmu prve korenine v razmerah, ki so tedaj vladale v okolici Celja. Pripadal sem sicer skrajno privilegirani veleposestniški družini, toda močno sem trpel pod groznim prepadom, ki se je odpiral tedaj med zelo siromašnim in brezpravnim slovenskim prebivalstvom na eni in življenjem trgovcev in veleposestnikov na drugi strani. Tako moj politični angažma kot tudi moje zanimanje za etnologijo imata najbržtu svoj začetek. Ko je prišlo v mojem znanstvenem delu do premora, sem začutil potrebo, da svojo preteklost še enkrat pregledam, posebno v dveh ozirih: Kako sem doživljal svojo mladost v zatiranem, podprivilegiranem predelu tedanje kraljevine Jugoslavije? In kako sem sam doumeval prve začetke fašizma, ki se je kmalu povezal z nastajajočim nacionalsocializmom? Meni in osebam okoli mene se je stavilo vprašanje, ali smo za človeka vredno  življenje vseh ali pa za monopole in privilegije majhne peščice? Torej govori ta knjiga o nastajanju fašizma v Sloveniji, o osebnih usodah po osvobodilni vojni jugoslovanskih narodov in tako sem lahko zasledoval usodo marsikoga, ki sem ga poznal iz mladosti. Prvotno sem te stvari zapisal samo zase in pravzaprav niso bile namenjene za objavo. Zdaj me pa posebno veseli, da je to izšlo kot knjiga.

 

            Vprašanje: Kakšni so Vaši naslednji znanstveni in politični načrti?

 

            Parin: Političnih načrtov v ožjem pomenu trenutno nimam. Sploh sva v zadnjih letih politično malo delovala. Samo če je nastala neposredna potreba, sva z besedo in včasih tudi s prisotnostjo na kakšni demonstraciji podprla določeno stvar. Tako podpirava zdaj npr. osvobodilni boj eritrejskega ljudstva.

            Svojega znanstvenega dela pa nisva nikoli kot politično delovanje v ožjem smislu, ampak bolj kot osnovo raziskovalno dejavnost za politko in psihologijo. Znanstveni načrti? Zelo sva prizadeta in žalostna, da sva se že prevečpostarala, da bi lahko opravila večja etnološka raziskovalna dela. Problem ni toliko v tem, da je v tropskih deželah telesno zelo naporno, ampak da se s starostjo manjša sposobnost učenja tujih jezikov. Zato je najin namen, da rezultate, pridobljene iz etnopsihoanalize eksotičnih narodov, dalje uporabljava pri spreminjanju zapadne psihologije in psihoanalize.

Paul Parin: Erfahrungen mit der Psychoanalyse
bei der Erfassung gesellschaftlicher Wirklichkeit